Katalog slovenskih glin

Zgodilo se je, da sem se zaljubila v glino, v lončarstvo.

Očaralo me je. Predvsem zaradi dotika. Zato tudi ILA, dotik ustvarjalnosti, kot sem poimenovala svojo dejavnost. Tu, kjer sedaj živim, na Perovem v Kamniku, kjer se je rodila moja mama, je polno gline. Tega prej nisem vedela. Se pa spominjam, kako sem bila kot otrok navdušena, ko je po obilnem dežju vedno škljocalo pod nogami. Še pred dobrimi sto leti so bile tod cegunce, kjer so izdelovali opeko, nedaleč stran je cvetelo lončarstvo. Slovenski lončarji, pri katerih sem se učila, so imeli svoje glinokope. Tudi sama sem pri lončarjenju in izdelovanju večine izdelkov vztrajala pri domači glini, sploh pa pri delu z majhnimi otroki, pri katerem sem glino uporabljala v terapevtski namen. Čutila sem jo drugače. Nisem je kopala sama, jo pa predelujem ročno z vsem spoštovanjem, da je nič ne zavržem. V nekem trenutku sem se na prav poseben način zavedla, da je glina zemlja, ki jo vzamemo iz njenih nedrij, da lahko iz "blata delamo zlato", kot je za lončarje rekel sloviti arhitekt Jože Plečnik.

Tatjana Hlačar