Katalog slovenskih glin

Reka Nadiža

Nadiža pomeni vodo, ki z močnim virom privre na dan, in je pristno slovensko ime. Istega imena in pomena je tudi izvir dolinske Save v Planici.

Nadiža teče po italijanskem in slovenskem ozemlju, v Italiji jo imenujejo Natisone. To ime je znano še iz časa starih Rimljanov. Nadiža je takrat bila glavna reka vzhodne Furlanije, vanjo se je po mnenju geografa in zgodovinarja Czörniga stekala tudi Soča. Nadiže v današnjem teku stari Rimljani niso poznali. Plinij jo našteva med rekami, ki se izlivajo med Timavom in Piavo v morje, ne pozna pa imena Sontius (Soča). Pavel Diakonus opisuje veliko povodenj v severni Benečiji leta 585 po Kr. Takrat je mnogo rek menjalo svoje struge. Leta 1490 je bila druga velika povodenj in menda se je Soča šele takrat med krajema Vilesi (Villesse) in St. Petrom (St. Pier d`Isonzo) obrnila na jug. Stara struga Tera v dolnji Furlaniji ni vidna nikjer več. Le zadnji izliv, še danes imenovan Natissa, spominja na močno plovno reko, ki je tekla pod velikim rimskim emporijem Aquileia proti Gradežu v morje. Stara Soča, ki se je domnevno iztekala v Nadižo, je bila za časa Rimljanov vzhodna meja Italije rimske države. Na njenih bregovih so potekale velike bitke za premoč med zahodom in vzhodom. Vendar dr. Gregorutti, tržaški arheolog, na podlagi ostankov rimskih zgradb, cest in mostov dokazuje, da je Soča vedno tekla v lastni strugi od Gradišča ob vznožju Krasa ter se izlivala v "lacus Timavus", danes močvirje pod Tržičem (Monfalcone) ob Lokavcu. Ter in Nadiža sta takrat tekla naravnost proti jugu v današnjo strugo Natisse. Ime Nadiža torej kaže, da je tu živelo starodavno slovensko pleme pastirjev in poljedelcev, ki so še pred Rimljani in pred Oglejem bivali od Karnijskih Alp pa do morja (Henrik Tuma, Izza velike vojne).

Vzorec gline je nakopala Eva Bičič